Opis izdelka
Mladi imamo besedo
Knjigo sestavljajo dnevniški zapisi najstnikov Nine in Lea ter njunih staršev. Oba na svoj način iščeta odgovore o življenju, ljubezni in Bogu – eden v utesnjenem okolju urejene katoliške družine, drugi v ranljivosti ločene družine.
Knjiga prinaša 15 poglavij z gesli, ki »odpirajo« vrata sveta mladih. Dodan je še »Jezusov pogled« ter vprašanja za pogovor, ki pomagajo mladim in odraslim, da razumejo svet drug drugega.
V spremni besedi nas Marko Rijavec spodbudi, naj se sprememb, ki jih prinaša mladost, ne ustrašimo, ampak polno zaživimo v drugačnem, a čudovitem svetu.
Največkrat zastavljeno vprašanje o tej knjigi: Ali je to leposlovje? Knjiga se bere kot leposlovje – skozi dnevniške zapise se pred bralcem odvija zgodba dveh. Prav to je njena dodana vrednost: privlačno branje in vrednote, oblečene v moderen dizajn. Ali je to ljubezenska zgodba? Seveda!
13,5 x 21,5 cm, mehka vezava
Iz besedila:
Nina
»Živim na vasi in ponosna sem na to. Zares ne bi želela živeti nikjer drugje. Vem, da je to razlog za posmihanje mojih sošolcev, ki prihajajo iz mestnih šol. Ne vsi, toda mnogi ne razumejo moje ljubezni do življenja v naravi, in zato me nekoliko zbadajo in mi pravijo deklica s kmetov. Ni jim jasno, kako se lahko počutim dobro v majhni vasici, v kateri živim. Kaj pa oni vedo, kako lep je svet okrog mene! Ko grem na sprehod, vedno odkrijem nekaj novega. Ko sem vznemirjena, najdem mir v poljih, polnih oljk. Tam med njimi me nihče ne sodi zaradi mojih pegic in postave, zaradi nikogar se ne počutim OUT. Seveda si tudi jaz včasih želim potovati, toda samo zato, da bi odkrila kraje, kjer so mir in polja še prostranejša! Narava je moja velika strast in zaradi tega sem zelo jezna na odrasle. Oni so tisti, ki razprodajajo nekaj, kar je tudi naše. Onesnažujejo, izrabljajo, prisvajajo si in brez zadržkov zahtevajo zemljo, ki pripada vsem. Potem si še dovolijo godrnjati o neotesanosti nas mladih. Naj se pridejo v miru sprehodit v moje kraje, kjer je nebo tako modro, da osvetli tudi najbolj žalostne dni! Morda bi se tedaj zavedali svojega početja. Ravno sinoči, ko sem hitro vrtela pedala po pokrajini okoli naše hiše, sem bila deležna bogate pojedine barv. Jesenske niso nič manj lepe od spomladanskih. Kraj, v katerem živim, je morda res luknja, kot pravijo moji sošolci iz mesta, vendar je to »moja luknja« na svetu, daleč od kaosa in klubov. In tu se še vedno zdi, kot da se nebo in zemlja pogovarjata.«
Leo
»Hočem oditi in odkrivati svet! Namesto tega sem tu, v tem kraju sredi polj in neba, kjer se wifi povezava zdi vesoljsko čudo. Kraj, v katerem živim, me utesnjuje kot telovadni copati, v katere se zjutraj trudim stlačiti stopala, saj ne želim razkriti mami, da sem kupil premajhne, ker so bile prehude, da bi se jim odrekel. Pravzaprav se lepota narave naseli v meni vsakič, ko imam dovolj poguma, da se ustavim in jo pogledam. Težava je v tem, da je ta kraj postal bolj zadušljiv, odkar je oče odšel živet v mesto. Po sodnem dogovoru med starši sem tri dni na teden pri njem, ostale pa pri mami na vasi. Pol meščan in pol podeželan: nekakšen hibrid kot avtomobili s pogonom delno na elektriko, delno na bencin. Če dobro pomislim, to odlično odseva moje življenje, večno zaznamovano z neodločnostjo. Svet bi moral biti zame veliko več, pa se včasih ne zdi tako. Ko sem jezen, se seveda rad izgubim med polji; v tišini, ki vlada med travniki, lahko kričim, ne da bi mamo skrbelo zame. Lahko tečem in pustim, da gre iz mene tisto, kar se zdi, da bo eksplodiralo. So pa trenutki, ko se mi glava napolni s tisoč težavami, in takrat je lažje biti v mestu. Tam vsi hitijo, nihče me ne gleda, ko hitro hodim s kapuco na glavi. Hrup prekrije skrbi, čeprav vem, da se bodo vrnile takoj, ko bom ostal sam v sobici, ki jo je oče s tolikšno skrbnostjo pripravil zame. Kakšen svet me čaka v prihodnosti? Majhen, kot je mamin, ali kaotičen, kot je očetov? Ali pa obstaja drugačen svet zame? Ne vem dobro, kaj naj upam.«